Poučna zgodba o tem, kako pomembna je družina v naših življenjih. »Ko sem šla prvič na fakulteto, me je mama zmeraj klicala in me spraševala, kako sem se imela in če karkoli potrebujem.

To bi morali prebrati res čisto vsi …

Toda več ko je klicala, bolj nepotrpežljiva sem postajala.

Počutila sem se vse bolj zdolgočaseno, ko sem se pogovarjala z njo.

Čez nekaj časa sem ji nehala dvigovati telefon, ker se mi je zdelo, da se vedno znova pogovarjava o istih stvareh.

Takrat mi je bilo bolj do družbe prijateljic.

Nenazadnje je bistvo tega, da greš na fakulteto med drugim tudi to, da greš od doma in staršev, sem si mislila.

Tako da sem lahko svobodna in počnem stvari, ki jih želim.

Prišle so zimske počitinice in šla sem domov kot vsi drugi.

Toda ko sem zvečer prišla domov, sem presenečeno ugotovila, da ni nikogar doma.

Poklicala sem očeta, da bi izvedela, kje sta z mamo.

Dejal mi je, da je pri mami v bolnišnici.

Nemudoma sem krenila tja.

Ko sem prispela v njeno bolniško sobo, sem jo videla ležati v postelji.

Izgubila je vse lase in vidno je shujšala.

Oče mi je povedal, da so mami diagnosticirali raka en mesec zatem, ko sem zapustila dom in odšla na fakulteto.

Toda nikoli mi tega v najinih telefonskih pogovorih ni želela povedati.

Ni želela, da sem v skrbeh.

Želela je, da sem osredotočena na učenje in fakulteto in ne na njeno bolezen.

Prav tako je prosila očeta, naj mi tega ne pove.

Začela sem jokati.

Počutila sem se kot najslabša hčerka na svetu.

Mama me je zmeraj klicala, da bi me povprašala, če karkoli potrebujem, toda jaz sem to dojela kot nadležno

in ji čez čas nehala dvigovati telefon?!

V tistem trenutku sem spoznala, kako napačno sem razmišljala!

Šele sedaj se zavedam, koliko mi pomeni družina.

Naslednje jutro, ko se je mama zbudila, sem se ji opravičila, da sem bila tako slaba hčerka.

Ni bila niti jezna niti razočarana.

Prijela me je za roko, mi dejala, da me ima rada in dodala, da je srečna, da me vidi.

Povedala sem ji, da si bom vzela prosto na fakulteti in da bom raje z njo.

Toda ni mi dopustila.

Odgovorila mi je, naj trdo garam na fakulteti tako dolgo, kakor dolgo bo lahko slišala moj glas preko telefona.

Ko so se zimske počitnice končale, sem šla nazaj na fakulteto.

Z mamo sem se vsak dan pogovarjala po telefonu.

Zmeraj sem ji dejala, naj ne skrbi zame in jo opogumljala, da naj se bori naprej.

Foto: Pixabay

Čez nekaj mesecev se je zdravje moje mame vidno izboljšalo.

To je bilo najboljše darilo, kar sem ga lahko dobila.

Za tiste, ki menite, da ste preveč zaposleni, da bi bili v stiku s starši, zgolj tole:

Tukaj ne bodo za večno!

To ste morda slišali že milijonkrat, toda še vedno velja.

Preživite z vašimi starši čim več časa kot ga lahko, preden bo prepozno.«

LEAVE A REPLY